Zgodovina
Cecilijanska ideja je iz južnonemških dežel kmalu prodrla tudi na Slovensko. Že leta 1868 sta stolni dekan Janez Zlatoust Pogačar in stolni glasbeni vodja Anton Foerster načrtovala ustanovitev društva, ki bi skrbelo za cerkve dostojno glasbo v stolnici. Prvo Cecilijino društvo na slovenskem pa je zaživelo leta 1877, ko so slovenski udeleženci po srečanju Splošnega Cecilijinega društva (ACV) za nemške dežele v Gradcu s presenetljivimi 300 prvimi privrženci začeli z društvenim delom. V domačem slovenskem okolju so hoteli uveljaviti cerkvenoglasbena načela glasbe pri bogoslužju in ideje, za katere si je prizadevala cecilijinaska reforma širom po Evropi. Na prvo mesto so postavljali skladnost bogoslužja s predpisanim obrednikom, jasna in enoznačna merila so postavljali tudi za presojo vrednosti cerkvenih skladb. Kot vsi somišljeniki so tudi slovenski cecilijanci videli idealno uresničitev svojih idej v gregorijanskem koralu in skladbah vokalne polifonije 16. stoletja, Palestrine in njegovih posnemovalcev. Po teh zgledih se je želela oplajati tudi takratna ustvarjalnost slovenskih cerkvenih skladateljev.
Delovanje osrednjega Cecilijinega društva in več manjših je takoj bogato zaživelo. Že leta 1878 je začelo izdajati prvi slovenski glasbeni časopis Cerkveni glasbenik, ki je kot glasilo društva izhajalo do leta 1945. Revija je bila začetek slovenskega pisanja o glasbi. Članki so širili reformne estetske nazore, pisci pa so s članki o glasbeni zgodovini, teoriji, pedagogiki, izvajalski praksi, orglarstvu, itd. pomembno dvigali izobrazbeno ter izvajalsko raven slovenskih glasbenikov. Na pobudo Cecilijinega društva je začela z delom tudi Orglarska šola. Njena najpomembnejša sodelavca sta bila Anton Foerster in Stanko premrl. V šoli so se izobrazili številni cerkvenoglasbeni praktiki ter skladatelji. Šola je delovala tudi v več podružnicah in v obliki cerkvenoglasbenih tečajev.
Cecilijino društvo in njegova Orglarska šola sta delovala do konca 2. svetovne vojne. Spodbudila sta bogato skladateljsko ustvarjalnost. Nova glasbena dela so dvignila cerkveno glasbo in njeno izvajanje na umetniško raven in pomembno obogatila slovensko glasbo.
Po prenehanju dela Društva so v sedemdesetih letih 20. stoletja po več desetletnem premoru pod okriljem škofij ponovno redno zaživele šole za organiste, najprej v Ljubljani, nato tudi v mariborski in koprski škofiji, kasneje tudi v Murski Soboti, tudi v Novem mestu in Celju. Alumni teh šol ob absolventih orgelskih razredov javnih glasbenih in srednjih glasbenih šol ter diplomantov oddelkov za orgle in cerkveno glasbo osrednje slovenske glasbene akademije dejavno sodelujejo v cerkvenoglasbenem življenju na Slovenskem. Prav tako je leta 1976 spet samostojno zaživela ustrezno spremenjena revija Cerkveni glasbenik. V njegovi založbi je v posodobljeni zasnovi in obliki izšla vsa pomembnejša praktično uporabna slovenska cerkvena glasba.
Na pobudo več slovenskih cerkvenih glasbenikov predvsem mlajše generacije po sistematičnejši, tudi društveni organiziranosti slovenskih cerkvenih glasbenikov, so ti s številnimi somišljeniki jeseni leta 1996 oživili dejavnost Slovenskega Cecilijinega društva, slovenskega stanovskega društva za cerkveno glasbo. Na zgodovinskem izročilu prvotnega cerkvenoglasbenega združenja so ustanovili društvo, ki kot pravna oseba deluje v skladu z veljavno slovensko zakonodajo in v skladu s cerkvenim pravom. Ustanovni občni zbor društva je bil v okviru 9. festivala slovenske cerkvene glasbe 28. septembra leta 1996 v Cerkljah na Gorenjskem, organizirano delo društva pa se je začelo spet jeseni leta 1996. Slovensko Cecilijino društvo si tudi od oživitve svojega delovanja prizadeva združiti, povezati, informirati in izobraževati vse, ki se v širšem slovenskem prostoru posvečajo cerkveni glasbi.
dr. Aleš Nagode
